Letos smo se študentje izognili tistemu zloglasnemu 1. oktobru, a smo vseeno že čez dva dneva zakorakali novim izzivom, znanjem in prijetnemu letu naproti. In tudi na Oddelku za zootehniko Biotehniške fakultete je bilo tako! Naše zvedave in radovedne bruce so najprej sprejeli na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, nato smo jih prav toplo sprejeli še na Oddelku za zootehniko. Saj veste, najprej uradni del s pozdravnim govorom prodekana Oddelka za zootehniko prof. dr. Emila Erjavca, prof. dr. Janeza Salobirja iz Komisije za študij prve in druge stopnje Oddelka za zootehniko, vodje tutorjev doc. dr. Tatjane Pirman, mentorjev letnikov in referentke, bolje rečeno kar »mame«, Sabine Knehtl, kasneje pa bolj tisti sproščeni del naših članov Društva študentov zootehnike (DŠZ) in predstavnice v Študentski organizaciji Biotehniške fakultete (ŠOBF). Brucem smo se pohvalili z vsemi projekti, tečaji, izleti in zabavami, ki smo jih doslej že organizirali, jih povabili, da se nam čim prej pridružijo na sejah in projektih. Ker je prihod na fakulteto stresen, mučen in nekaj povsem novega, smo v Študentskem svetu Biotehniške fakultete za bruce pripravili darilo, in sicer haljo, ki jim bo prav prišla pri vseh laboratorijskih vajah.
Večina projektov DŠZ, ki so se izvedli v prvem mesecu novega študijskega leta, smo zasnovali že zgodaj poleti. Tako smo že 6. oktobra postregli s tradicionalnim kostanjevim piknikom na našem oddelku. Priskrbeli smo kostanj, mlado vino in odlično družbo! Udeležba je bila kar številčna, še posebej pa smo bili veseli brucev. Ob tej priložnosti smo tudi krstili nove klopi in mize, ki so poleti priromale na naš oddelek. Ob lepem vremenu so v času odmorov kaj hitro zasedene, saj predstavljajo nadvse prijeten kotiček za druženje in sproščanje na svežem zraku ter prav lepo popestrijo okolico.

Vsako leto poskušamo v Društvu študentov zootehnike poskrbeti, da kdaj pa kdaj tudi razmigamo telo in napolnimo duha. Do sedaj smo se že igrali v športni dvorani, poleti raftali, pozimi sankali, … Letos pa smo odšli še v druge vode. S prof. dr. Andrejem Lavrenčičem, poznavalcem naših gora, smo se odpravili v hribe! V petek, 14. oktobra, smo se po vseh študijskih obveznostih podali na pot. Z avti smo se pripeljali do Koče pri Savici, ki leži na 653 m nadmorske višine. Nahrbtniki so bili težki in že smo mislili, da nam vsega ne bo potrebno nositi do cilja, saj imajo tam tudi tovorno žičnico, pa nas je gospod pri njej razočaral. Tako smo z nekaj nejevolje odrinili proti Domu na Komni. Začetni koraki so bili še polni energije, dokler pred seboj nismo zagledali prve od 48 serpentin. No, nekateri smo v glavi odštevali vsako posebej, drugi raje mislili na kaj bolj prijetnega, verjetno pa prav vsi zelo uživali v čudovitem popoldnevu. Takšnega vremena sredi oktobra, ko je teden dni prej že dišalo po snegu, ni nihče pričakoval! Po prehojenih serpentinah smo kmalu zagledali z zadnjimi sončnimi žarki obsijan Dom na Komni. Po dobrih dveh urah in pol hoje pa smo v njem že srkali čaj na 1520 m nadmorske višine. Dom je zelo lepo obnovljen in prav nobenega občutka nismo imeli, da smo nekje visoko v slovenskem hribovju. Nastanili smo se v depandansi, ki je v neposredni bližini doma in nato hitro sedli za mize v jedilnici doma, kjer so nam postregli s še kako dobrodošlo večerjo. Pa vendar ne bi bili zootehniki to kar smo, če kasneje ne bi še kakšne zapeli in narezali domačih dobrot. Še dobro, da smo bili v depandansi, da se je lahko petje zavleklo do naslednjega dne.

Nekateri nasmejani, drugi z bolj težko glavo, a vsi z velikim navdušenjem, smo se prebudili v sončno jutro tiste sobote. Med zajtrkom v domu smo začrtali novo pot – Lanževica (2003 m), ki se nahaja med Bogatinskim sedlom in Oslovo škrbino. Tokrat smo nahrbtnike pustili v depandansi in hoja je bila kar bolj lahkotna. Čar pohajkovanja po hribih pa je prav gotovo tudi to, da pot ne vodi direktno do cilja, da je treba malo gor in malo dol, preden zagledaš vrh. In tako smo tudi mi morali preko Lepe Komne, nato rahlo v dolino in potem navzgor. Pot večinoma vodi po vojaški mulatjeri, a je že precej zaraščena. Do čudovitega razgleda proti Primorski, delu Jadranskega morja in Julijskim Alpam smo hodili malo več kot dve uri in pol. A trud je bil vsekakor poplačan. Razgled fantastičen, temperatura ozračja prav prijetno osvežujoča, nasmeh sonca pa neverjeten! Za povratek smo izbrali drugo pot, in sicer tisto, ki vodi do Bogatinskega sedla, sreča pa se s to iz Lanževice. Na poti smo srečali nekaj zagnanih planincev, ki so vztrajno hodili proti vrhu. Kaj si je vsak od nas mislil pri tem, bomo raje zadržali zase. Čeprav je potrebno do vsakega hriba in gore peš, z mislimi, da bomo zmogli, je trud zgoraj poplačan. Verjetno pa je vsakemu še lepša misel po vrnitvi in kakšni dobri malici v dolini. In privoščili smo si jo tudi mi. Vsak je prinesel nekaj domačih dobrot (tudi zato so bili nahrbtniki malce težji) in imeli smo prav pošteno suho kosilo. Pot do izhodišča je bila verjetno tudi zaradi tega veliko lažja. Vsem 15 udeležencem smo spodaj podelili diplome za udeležbo na 1. odpravi DŠZ v hribe. Vsak s svojimi vtisi preteklih dveh dni smo sklenili, da je potrebno kaj takega še kdaj ponoviti. Tako si bomo v društvu prizadevali, da bo ta projekt nekoč še eden iz vrste tradicionalnih dogodkov Društva študentov zootehnike.
 
Maja Murn